Kdaj je čas za alarm?

»Zombiji«, ki se ne pogovarjajo več, ki hodijo po svetu z očmi, nenehno usmerjenimi v svoje pametne telefone, vozniki, ki, namesto da bi se osredotočali na vožnjo, srfajo po družabnih omrežjih. Vedno več je ljudi, ki so že zdavnaj zapustili realni svet in zakorakali v virtualnega. Kje je meja med zdravo uporabo in zlorabo sodobnih pripomočkov? In predvsem, kakšne bodo generacije, ki prihajajo in ki realnega sveta sploh ne poznajo več? 

Zasvojenost je stanje, ki vpliva na telo in duha zasvojenega, prizadene njegove odnose z okolico in njegovo ustvarjalnost ter pusti posledice v družini zasvojenega in v njegovi okolici. O zasvojenosti govorimo, ko se določen vedenjski vzorec začne ponavljati iz dneva v dan ter postane središče razmišljanja in dogajanja v življenju zasvojenega posameznika. Takšno definicijo zasvojenosti najdemo na spletnih straneh Inštituta za nacionalno zdravje. 

Slika: Današnji otroci – takih je že kar skoraj dve tretjini – prosti čas preživljajo v virtualnem in ne v realnem svetu, težava pa se še poglablja. Danes še imamo mlade, ki so v svojem prostem času plavali, kolesarili, se igrali na prostem in doma, zdaj pa  postopoma prihaja generacija, ki te izkušnje sploh nima več.

A če se s problematiko zasvojenosti z drogami, alkoholom in kajenjem stroka ukvarja že leta, to ne velja za vse druge oblike zasvojenosti, tudi mednarodna klasifikacija bolezni denimo pozna zgolj tradicionalne oziroma kemične oblike zasvojenosti, vedenjskih oziroma t. i. nekemičnih zasvojenosti v njej ne najdemo. 

Premiki prihajajo, a zelo počasi. Ameriško psihiatrično združenje je leta 2010 na seznam diagnoz in statističnih duševnih motenj  (DSM 5 – Diagnostic and Statistic Manual of Mental Disorders) kot posebno obliko zasvojenosti uvrstila zasvojenost z igranjem iger na srečo, Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (ASAM – American Society of Addiction Medicine) pa je leta 2011 objavilo novo opredelitev zasvojenosti, v kateri poudarja, da gre za kronično motnjo v delovanju možganov in ne samo za vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo ali spolnosti, zasvojenost pa da je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Moteno delovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni, izraža pa se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju ali sprostitvi ob uživanju snovi ali izbiri določenega vedenja.  

Kemične in nekemične zasvojenosti

Kakšna je razlika med »tradicionalno« kemično in novodobno nekemično zasvojenostjo? »Kemična zasvojenost pomeni, da imajo ljudje težave z vnašanjem določenih snovi v svoje telo in se jim ne morejo odpovedati, če pa se jim, doživijo abstinenčno krizo, in ko je ta prehuda, potrebujejo zdravstveno pomoč. V Sloveniji imamo 19 centrov za pomoč zasvojenim ter številne terapevtske skupnosti, za tovrstne zasvojence je torej razmeroma dobro poskrbljeno. Pri nekemični zasvojenosti pa gre za celo vrsto različnih zasvojenosti: za zasvojenost z borzo, s hazardiranjem, z nakupi, predvsem pri mladih z videzom oziroma pretirano skrbjo za zunanji videz, z odnosi, s hitro in nevarno vožnjo, s socialnimi omrežji, s čezmerno uporabo nove tehnologije za pridobivanje takšnih in drugačnih informacij, in še bi lahko naštevali.« 

Nekemična zasvojenost je »veliko bolj prebrisana in nevidna, v osebno življenje posameznika in njegove družine se pritihotapi postopoma in počasi, težko jo opazimo oziroma zlahka spregledamo«. Človek je pri zasvojenosti z alkoholom in drogami omamljen in že na pogled spremenjen, zasvojenost pri nekemičnih zasvojencih pa se navadno opazi šele, ko nekdo zaigra premoženje ali ko je že tako zasvojen, da ne zmore več komunicirati z okolico oz. ne zmore skozi vsakdan, nam razloži Miha Kramli, dolgoletni terapevt in vodja Klinike za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti. Ta v Novi Gorici – njena lokacija zaradi igralništva nikakor ni naključje – deluje že 27 let, a je še vedno edina tovrstna ustanova pri nas. 

Ko že dojenčka v zibelki navajamo na intenzivnost

Najranljivejša skupina so mladi, krivci za to pa v prvi vrsti, nezavedno, njihovi starši. Medtem ko se večina odraslih (še) ne zaveda razsežnosti problematike, med nas vztrajno prihajajo novi nekemični zasvojenci, odvisniki že od rojstva. 

Odrasli danes otrokom že v otroški zibelki ne damo miru, celo v njihove postelje vgrajujemo različne naprave, ki oddajajo slike v intenzivnih barvah  in najrazličnejše zvoke, ter tako otroške možgane že od rojstva navajamo na intenzivnost. Še preden otrok shodi, mu v roke že potisnemo takšno ali drugačno elektronsko napravo. Otrok pritisne na gumb, kužek zalaja, osliček zariga, mucka zamijavka. Otrok je zadovoljen, a hoče vedno več.  

Slika: Človek je pri zasvojenosti z alkoholom in drogami omamljen in že na pogled spremenjen, zasvojenost pri nekemičnih zasvojencih pa se navadno opazi šele, ko nekdo zaigra premoženje ali ko je že tako zasvojen, da ne zmore več komunicirati z okolico oz. ne zmore skozi vsakdan.

»V večini elektronskih igrač je skoncentrirana vsa manipulacija nagrajevanja možganov. Tu ne gre za otrokov intelekt ali spomin, otrok slepo sledi nagrajevanju, ob tem pa ne razvija svojega uma. Zato je zelo pomembno, da se starši naučimo ločiti, kdaj je elektronska igrača za otroka primerna in kdaj ne. Kot popestritev igre občasno že, kot temelj igre pa nikakor ne.« 

A se žal dogaja prav to. Zato imamo danes otroke, stare tri, štiri ali pet let, ki ne želijo več v naravo, saj je ta v nasprotju z njihovimi monitorčki zanje dolgočasen, siv prostor. Imamo otroke, ki ne želijo niti na igrala, saj tam ne najdejo te intenzivnosti, ki jo dobijo na 20 centimetrih takšne ali drugačne elektronske naprave, v prostrani naravi pa se preprosto izgubijo, jim je neprijetno in ne vedo, kaj bi počeli. Današnji otroci – in takih je že kar skoraj dve tretjini – prosti čas preživijo v virtualnem in ne realnem svetu, težava pa se še poglablja. Danes še imamo mlade, ki so svoj prosti čas preživljali v realnem svetu, so skakali, plavali, kolesarili, se igrali na prostem in doma, zdaj pa  postopoma prihaja generacija, ki te izkušnje sploh nima več. To je generacija, ki vse življenjske izkušnje pridobiva preko raznih elektronskih igric in slikanic, ki pa onemogočajo abstraktno razmišljanje. 

»To pa pomeni, da bodo v nekaj letih v vrtce in šole prišle generacije s popolnoma drugačnim tipom osebnostne strukture, kot so jo naši vzgojitelji in učitelji pa seveda tudi starši vajeni. Nastaja torej popolnoma nov svet, svet drugačnih ljudi, prepad med njimi in nami je izjemno velik,« plat zvona bije Kramli in izpostavi skrb vzbujajoče primere majhnih otrok, ki brez gledanja elektronske naprave nočejo niti jesti, ki brez elektronske kahlice ne zmorejo niti lulati ali kakati in brez monitorčka v postelji ne morejo zaspati. 

Če komaj nekajletnim otrokom odrasli ponujamo močnejše dražljaje, kot so hrana in opravljanje osnovnih človekovih potreb, ki so temelj preživetja, kaj bo tak otrok počel kot najstnik? Kakšne dražljaje bo potreboval, da bo hodil v šolo, ki je ena od osnovnih otrokovih odgovornosti, da bo skrbel za osebno higieno, da bo komuniciral z okolico? Odgovora na to vsaj za zdaj nimamo.

Nekemične odvisnosti je vedno več, lahko govorimo celo o epidemiji

V Centru za zdravljenje zasvojenosti v Novi Gorici, kamor prihajajo zasvojenci iz vse Slovenije, v zadnjih letih opažajo skokovito rast nekemične zasvojenosti. Ob nastanku pred 27 leti so obravnavali samo odvisnike od prepovedanih drog in alkohola, lani pa je bilo od skupaj 491 pacientov kar 277 nekemičnih zasvojencev, v letu prej jih je bilo 234. Na novo – zdravljenje namreč poteka več let – so lani sprejeli 59 pacientov z nekemično odvisnostjo, od tega je bilo 46 moških in 13 žensk, več kot polovica med njimi je bila mlajša od 18 let, petina mlajša od 25 let, trije posamezniki pa so bili denimo starejši od 55 let. Večina pacientov ima nižjo izobrazbo, krepko čez polovico jih ima status učenca, dijaka oziroma študenta. 

Prav vsi lani na novo sprejeti pacienti so imeli težave s čezmerno uporabo interneta, najpogosteje igrajo računalniške igrice (58 %), uporabljajo družabna omrežja (49 %) in pregledujejo različne vsebine na svetovnem spletu (46 %). Mnogi med njimi hkrati počnejo vse to, brez telefona oziroma interneta ne zdržijo, uporabljajo ga tudi med hranjenjem in v času, ko bi morali spati. Uradnih številk o tem, koliko je nekemičnih zasvojencev v Sloveniji, ni, v novogoriški ambulanti ocenjujejo, da najmanj 2000. 

Zdravljenje tovrstnih pacientov je zelo dolgotrajen proces, abstinenca tako rekoč ni mogoča. Ker je to svet okoli nas. »Nikakor ne strašimo pred novo tehnologijo, brez nje že danes ne gre, v prihodnosti bomo od nje samo še bolj odvisni, upajmo pa, da ne tudi zasvojeni. Zelo pomembno je, da se znotraj posamezne družine oblikuje zdrava družinska kultura uporabe novih tehnologij, ki so ob pravilni uporabi vsekakor uporabne. To pomeni, da jaz kot oče ali kot mati lahko oziroma celo moram ob otroku uporabljati novo tehnologijo, da otrok vidi in sčasoma dojame, da je ta potrebna za delo, malce pa tudi za razvedrilo, zato jo morajo starši uporabljati v kabinetu, dnevni sobi ali kuhinji, nikakor pa ne v spalnici ali na WC-ju. Otrok tako počasi dojema prostorsko omejitev uporabe nove tehnologije in tega, da je ne more imeti v svoji sobi oz. v svoji postelji, saj je tudi starši nimajo. 

Sprejema tudi časovno omejitev, pol ure, ura na telefonu, tablici oz. računalniku je sprejemljiva, a virtualni svet nikakor ni vse, saj starši po določenem času vse te naprave lahko mirno odložijo v kot in počnejo kaj drugega oziroma se zabavajo, se posvetijo otrokom. To je čisto drugačna zgodba od tiste, ko pride mož domov, se vrže na kavč in je do večera na telefonu ali tablici, žena pa je za vse sama, za kuho in pospravljanje, za nalogo in igro z otroki, čemur praviloma sledi še prepir, saj se mama in žena upravičeno počuti zlorabljena. 

Starši so torej tisti, ki morajo določiti strukturo uporabe novih tehnologij, in če so dosledni, jim bodo otroci gotovo sledili,« pojasnjuje Kramli. A hitro doda, da mnogo odraslih tega ne zmore, ne razume oziroma ne zna, zato smo priča številnim skrajnostim, kot so že omenjeno hranjenje, lulanje, spanje ali prebujanje ob spremljavi elektronskih naprav. Težko je namreč verjeti, da obstajajo na primer  tudi že posebne aplikacije za postopno, nežno prebujanje dojenčkov oz. malčkov, njihova posledica pa je zgolj ta, da otrok ne zna niti nikoli ne bo znal  oblikovati zdravega bioritma. 

»Če mi dvignemo rolete in otroka prebuja svetloba – ta je vir življenja –, gre svetloba skozi kožni sistem v njegovo notranjo matrico in mu pomaga zgraditi zdrav odnos do bioritma, pomaga tudi pri prebujanju in vključitvi čutil v ta tisočletja povsem naravni proces. Svetloba in okolica sta tisti, ki v nas aktivirata vse sile za radovednost, za to, da hočemo živeti življenje tukaj in zdaj. Če pa mi vse te budilce, ki prebujajo človeka po naravni poti, prelisičimo, in če otroka prebuja telefon, kaj mu sporočamo? Ne zaupaj svojemu bioritmu, ne zaupaj svojim notranjim sposobnostim in občutkom, zaupaj telefonu, zaupaj aplikaciji, zaupaj tehnologiji. Ona čuti in dela namesto tebe in za tebe. Otroka tako vedno bolj oddaljujemo od samega sebe in ga učimo, naj bo vodljiv. Vse bolj postajamo družba vodljivih posameznikov, ki brez jasnih navodil, ki nam jih daje tehnologija, ne znamo več živeti. Družba ljudi, nesposobnih abstraktnega razmišljanja, ki pa je ključno za razvoj posameznika in družbe. Družba ljudi, ki delajo po diktatu in sledijo umetno ustvarjenim potrebam.« 

Kdaj je čas za alarm? 

Vsi ljudje nismo enako dojemljivi za razvoj odvisnosti, pa naj si bo ta kakršna koli že. Znotraj ene družine z enako vzgojo in v enakem okolju je eden od otrok lahko veliko bolj ranljiv, šibek oziroma dojemljiv za razvoj tovrstne bolezni, ker – ne pozabimo – zasvojenost je bolezen, velikokrat kronična, ki jo lahko posameznik premaga zgolj ob pomoči okolice ter stroke.  Kako naj torej starši še pravočasno prepoznajo, da se z njihovim otrokom – ali pa ne nazadnje tudi z njimi samimi – nekaj dogaja? Da se preveč zapira(jo) v svojo sobo oziroma v svoj virtualni svet. 

V novogoriški ambulanti so razvili štiri vedenjske vzorce in jih ponazorili s primeri. Prvega so poimenovali normalno vedenje; grem po otroka v njegovo sobo ter ga pokličem na kosilo, in tudi če igra igrice, pove, da pride čez dve minuti, in res pride. Brez težav odloži telefon, se usede za mizo, v miru poje kosilo, se pogovarja, pomaga pomiti posodo, se gre na dvorišče igrat s prijatelji. Telefon, tablica, internet in igre torej niso ves njegov svet, starši so v tem primeru lahko mirni. Drugi vedenjski vzorec je navada; grem po otroka v njegovo sobo, povem, da je kosilo, on je na primer na Facebooku ali igra igrice in reče, da pride, pa ga ni. Čez deset minut ga grem spet iskat in zgodba se ponovi, dokler mi ne prekipi in ponorim. Otrok takrat pride, jezen vrže hrano vase ali pa celo vzame krožnik  in gre z njim v sobo, nazaj v svoj virtualni svet. V takšnih primerih je že potrebna strokovna pomoč nekoga, ki pomaga vzpostaviti družinsko strukturo uporabe nove tehnologije. 

Tretji vzorec je prisilno vedenje. Ko gre odrasli po otroka v sobo ter ga pokliče na kosilo, ta ponori in ga pošlje ven, ves razburjen, češ, kaj ga moti, ko pa vendar počne nekaj tako pomembnega. Oče ali mama mu zagrozita z odvzemom elektronske naprave za mesec dni, otrok pa še bolj ponori in jima zabrusi, da jima bo v tem primeru prerezal gume na avtomobilu. Morda čez nekaj časa pride v kuhinjo, ne da bi koga pogledal, poje kosilo ter se vrne v svoj svet, mnogi pa se sploh ne prehranjujejo več redno. Niti ne skrbijo za osebno higieno niti ne hodijo več v šolo ali na kakršno koli dejavnost. Pred kratkim so imeli v ambulanti mamo osmošolca, ki je, potem ko mu je na poti v šolo dejala, naj vendarle odloži telefon, besno brcnil v steklo vozila, to je počilo, nato se je mame lotil še s pestmi. 

V novogoriški ambulanti so imeli leta 2018 od 277 pacientov kar 227 prisilnih obravnav, 37 odstotkov staršev je povedalo, da jih otroci udarijo, ko jim skušajo omejiti ali vzeti  telefon, tablico, računalnik, da razbijejo stanovanje, da se lotijo njih. To je fizično nasilje, prisilno vedenje, ki ga ni mogoče več rešiti doma, tu mora ukrepati stroka. Obstaja pa še en vzorec, to je popolna zasvojenost. Ko gre odrasli po otroka v sobo in mu pove, da je kosilo, ga ta sploh ne sliši, ker je tako globoko v svojem svetu, ko se ga odrasli dotakne, pa skoči, ga udari in se stepeta. V takšnem primeru pomaga samo prisilno zdravljenje. 

Lahkih in hitrih rešitev ni, treba bi bilo ukrepati že včeraj

Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da čezmerna uporaba oziroma zloraba novih tehnologij ni več problem posameznika in družine, pač pa civilizacijski problem. Združenje evropskih pediatrov je lani napisalo peticijo za prepoved vnosa novih tehnologij v osnovne šole, za potrebe učenja bi bile učencem na voljo šolske. Pediatri pa tudi pedopsihiatri in pedopsihologi se namreč zavedajo, kako pomembno je, da otroci preživijo čas med seboj tako, da se čutijo, se pogovarjajo, družijo in socializirajo ter seveda gibajo. Evropski parlament peticije za zdaj še ni obravnaval, je pa v Franciji parlament že leta 2018 prepovedal uporabo pametnih telefonov in podobnih elektronskih naprav v osnovnih v šolah in spremembe, ki jih opažajo, so zelo pozitivne. 

Pri nas za zdaj nimamo prav nobenih sistemskih rešitev oziroma nobenega zakona, povezanega s to vse bolj perečo problematiko, zdravstvena zavarovalnica  teh odvisnosti ne priznava kot bolezen, zato jih tudi ne plačuje. Miha Kramli pravi, da so spremembe nujne. Najmanj, kar bi morali storiti, je, da bi v materinske šole, ki jih bodoči starši obiskujejo pred rojstvom otroka, vključili tudi te vsebine, bodoče starše torej podučili o pravilni rabi novih tehnologij in uvajanju otroka v ta vzporedni virtualni svet. Stroški takšnega dodatnega izobraževanja v že vpeljan sistem materinskih šol, ki jih obiskuje več kot 90 odstotkov bodočih staršev, bi bili zanemarljivi. Prav tako bi o tem lahko več govorili na roditeljskih sestankih v vrtcih in šolah, kajti po njegovih izkušnjah so starši tovrstnih informacij lačni, saj svojih otrok preprosto več niti ne obvladajo niti ne razumejo. »A žal se dogaja prej nasprotno, računalnike imajo v zadnjem času tudi že v številnih vrtcih, kar je norost,« nam za konec še pove Kramli. 

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (maj 2020)

Več o reviji Gea >